Slovenija planinari [PZS]

Turnokolesarska jesen nad Tržičem

sreda, 4. oktober 2017 ob 10:30 Manca Ogrin 7849 ogledov

Pa pojdimo na Jesensko turo KTK PZS 2017! Uh, koliko kratic. Vsekakor je lažje zapisati tako na kratko, kakor pa na dolgo in široko razložiti, da Komisija za turno kolesarstvo, ki deluje v okviru Planinske zveze Slovenije, vsako leto, v sklopu svojih rednih dejavnosti in zadolžitev, običajno enkrat spomladi in drugič jeseni, organizira skupno vrtenje pedal za vse kolesarske navdušence in tudi tiste, ki to morda še niso, a bi nadvse radi postali ... No, pa smo razložili še na dolgo, o čem bo tokrat tekla beseda.

Turnokolesarska jesen nad Tržičem (foto Vili Vogelnik)

Koledar tovrstnih krovno organiziranih kolesarskih tur je vsako leto znan vnaprej, kakor tudi sama lokacija dogodka. Prav velikih neznank zato ni bilo pričakovati. No, razen morda dejstva, da te konce poznam pravzaprav zelo slabo. V pohodniških čevljih, plezalkah in pancarjih sem res prečesal že marsikakšen skalni rob in smučarsko vesino, s kolesom pač še ne. Dodaten razlog, da se, poleg zagotovljene dobre družbe ter srečevanja starih in novih sokolesarskih obrazov, udeležim napovedane ture. Takole na hitro pa sem le prijel v roko lokalni zemljevid in turistični vodnik - slednjega, dokaj pred kratkim izdanega, mi je dobrohotno odstopil avtor in prijatelj Marjan Žiberna, pisec, novinar, popotnik in seveda tudi kolesar. Takole se začne prijazno povabilo, ki ga je vodniku na pot namenil sam župan Tržiča:

"Tržiška dolinca velika res ni, je vendar kraljica gorenjske strani." (V. Kurnik)

"Verz našega rojaka res odseva izjemno zgodovinsko in naravno bogastvo, ki domuje na tem prelepem koncu Karavank. Zdi se, kot da sta se Tržiška Bistrica in Mošenik stvarniku posebej priljubila, zato lahko pri nas spoznate in doživite stvari, ki jih drugod preprosto še ni bilo ali pa jih že več ni. Prepričajte se in jih podoživite sami – od izredne dediščine visoko razvite obrti in industrije pa do bogate sakralne ter kulturne dediščine, ki jima ob bok stopa čudovita, prvinska, pa tudi strahospoštovanja vredna narava s svojim geološkim, rastlinskim in živalskim bogastvom."

In prav "čudovita, prvinska, pa tudi strahospoštovanja vredna" geologija, rastlinstvo ter ob zaključku ture tudi živalstvo (v svoji kulinarični vlogi) so me prepričali, da letošnje jesenske ture res ne gre zamuditi! Pa naj bo zdaj dovolj uvodne poetike - podobno kot kolesarju začne pojemati sapa ob prvem strmejšem klancu ter se misli in koncentracija usmerijo na racionalnejšo porabo energije kot pa za klepet z vštric sopihajočim sotrpinom, bo preostali del tega "poročila" odžebran v nekoliko bolj faktografskem slogu.

Rekordna udeležba jesenske ture KTK PZS na Tržiškem (foto Vili Vogelnik)

V soboto, 30. septembra 2017, se je torej pod okriljem akcije Slovenija planinari zgodila Jesenska tura Komisije za turno kolesarstvo PZS prek Konjščice do Doma pod Storžičem. Za res zgledno organizacijo so poskrbeli zagnani lokalci, s PD Tržič in vodnikom Andrejem Remškarjem na čelu. Morda je ravno prej omenjena in strahospoštovanja vredna geologija poskrbela, da se oddano naročilo sončnega jesenskega vremena nekako ni uspelo prebiti izpod tržiških strmali in globokih sotesk, a nič ne de. Čeprav brez modrega neba, smo vseeno razdrli prenekatero modro misel in se toliko bolj posvečali drug drugemu, brez motečih in neprestanih vzdihovanj nad silnimi zlatorumenimi razgledi.

Tura nas je popeljala iz Grahovš rahlo navzdol proti Lomu pod Storžičem, a smo se prav hitro usmerili navzgor skozi Potarje, mimo kmetije Pr’ Tič in ob razgledih (khm) na najdaljšo slovensko goro Košuto nadaljevali z vzponom proti planini Konjščica (1.466 m), kjer smo si privoščili kratek postanek za malico. Vmes, na razgledni točki (khm drugič), je Andrej slikovito poskrbel za kratek oris zgodovine Tržiča in širšega območja (ste že slišali za barona Karla Borna in njegovo kompanijo?), kakor tudi za slikovit "lingvistični šnelkurz" v povezavi z najočitnejšo veduto na drugi strani doline, tik ob horizontalni megleni meji pod grebenom Košute: "Tam čez so pa Kófce! Pazi, ozki ó! Da ne bi slučajno kdo rekel Kôfce, garantirano mu nikoli več ne postrežejo tanarbol znanih in vrhunskih štrukljev!"

Na Konjščici se s štruklji žal nismo mogli razvajati, smo pa vseeno zadovoljni nadaljevali proti zastavljenemu cilju. Lažja skupina (hm, je sploh kdo bil del le-te?) se je spustila po makadamski cesti proti kmetiji Pavšel in skozi Srpiče po gozdni poti do planinskega Doma pod Storžičem (1.123 m). Težja skupina (menda skoraj vsi) pa je opravila s še zadnjimi in najbolj strmimi 100 višinskimi metri do planine Zgornja Konjščica (1.600 m) ter se napotila proti Beli peči, od koder smo se razgledali po okoliških gorah (jap, khm tretjič). Spust do Doma pod Storžičem je iz te smeri potekal mimo koče Pr’ Zdravcu in skozi Srpiče, po slikovitih gozdnih cestah in potkah. Sem rekel spust? Hm, stvar perspektive, merjeno med skrajnostmi absolutnih nadmorskih višin lahko temu morda celo pritrdimo. A nisem si mogel kaj, da se ne bi spomnil na občasno kolesarjenje s prijatelji po logaškem gričevju, ter na t. i. "Matičev paradoks pete dimenzije kolapsa gravitacijskega polja", pod vplivom katerega smo na celotni turi kolesarili izključno navzgor, kljub temu pa se nadvse srečni in zadovoljni znašli na ciljni točki dobrih 500 metrov niže. Ni kaj, tudi fizika je povsem relativna stvar, ko so v igri dobra kolesarska družba in lepote narave ...

stkp_ktk_tura_trzic_foto_matic_klanjscek

Marko Vidmar, Josip Gudič, Karmen Razlag, Pia Peršič, Andrej Martinčič in Jože Rovan na Domu pod Storžičem (foto Matic Klanjšček)

Zaključek ture v planinskem Domu pod Storžičem je bil seveda namenjen druženju, nadomestilu izgubljenih kalorij ter slovesnosti ob 10. obletnici Komisije za turno kolesarstvo. Sponzor STKP - Slovenske turnokolesarske poti, zavarovalna družba Adriatic Slovenica, je ob tej priložnosti pripravil nagradno žrebanje, neutrudni načelnik komisije, idejni oče, snovalec in ustvarjalec STKP Jože Rovan - Joc, pa je podelil priznanja in prve značke vsem prisotnim kolesarjem (Pii Peršič, Andreju Martinčiču, Marku Vidmarju in Josipu Gudiču, od skupno sedmih; poleg njih še Vida Trček, Zlato Kampuš in Samo Zanoškar), ki so v letu po odprtju, verjeli ali ne, že v celoti opravili s 1.800 kilometri in 50.000 višinskimi metri te najdaljše in unikatne kolesarske obvoznice v Evropi.

Je še kaj dodati? "Kdor išče cilj, bo ostal ...", ah ne, bomo malo izvirnejši! Ni vedno najpomembnejše iskanje strmih klancev, zahtevnih tehničnih spustov, kičastih enoslednic, dih jemajočih razgledov. Včasih je povsem dovolj, da aktivno preživiš dan v dobri družbi, po dolgem času srečaš znane obraze in si v spomin vtisneš nove, klepetaš, se smejiš, v koloni ustrežljivo brišeš blato z riti in eno kepo škodoželjno nazaj na zic prilepiš, strgaš verigo ali dve, se prerivaš, kdo bo pomagal "nesrečniku" zamenjati zračnico (čeprav - na tej turi menda ni bilo niti enega gumi defekta?) ... Taka pot je super, ko jo najdeš, ja! Sploh, ker se z iskanjem cilja niti ni treba pretirano ubadati, kadar za to poskrbijo vrhunski kolesarski vodniki - Andrej, Aljaž, Jana in Uroš, velika hvala za lep dan v tržiških bregih! In povsem brez strahu dodam, da se temu mnenju z lahkoto pridružuje prav vsak od rekordnih 65 udeležencev ...

Matic Klanjšček