Strma je pot do zimske idile na Menini planini
V času blatnih poti po okoliških hribih smo komaj čakali možnost skoka na hrib sredogorja, kjer je vsaj malce začutiti zimsko idilo. Menina planina s svojo višino ponuja sneg, ravno pravo število planincev ter krasne razglede po Savinjskih hribih.
Foto: Matej Ogorevc
Menina planina, ki je ime po menihih iz gornjegrajskega samostana, kateremu okrožju je pripadala, je predalpska zakrasnela planota v Kamniško-Savinjskih Alpah, ujeta med Gornjim Gradom, Tuhinjsko dolino, prelazom Črnivec in prevalom Lipa.
Njena višina se kosa s Pohorjem, zato je le-ta obetala, da bo mogoče decembra užiti tudi nekaj snega. Ne preveč, a ravno dovolj za zimske radosti kepanja.
Za izhodišče smo izbrali Gornji Grad. Parkirali smo pred lokalno znamenitostjo, katedralo sv. Mohorja in Furtunata, ki je po prostornini največja v Sloveniji. Ljubljanski škofje so v Gornjem Gradu uredili letno rezidenco ljubljanske škofije, ki je bila v uporabi vse do leta 1783.
A ko smo stali pred to mogočno stavbo in pogledovali proti višinam in končni točki, je bilo videti le kupolo katedrale, ki bi naj bila najvišja v Sloveniji. Megla je zakrivala karkoli hribovskega vzdušja.
Izbrali smo najbolj obljudeno pot mimo Semprimožnika z oznako, da bo treba do doma na Menini planini hoditi tri ure.
Pot je najprej vodila po strmi gozdni cesti. Pri kužnem znamenju smo izbrali strmo različico strme poti, na kateri smo globoko dihali ter pogosteje počivali. Na prevalu se je pot malce umirila, a le za nekaj korakov. Nadaljevali smo preko pašnika, po makadamski cesti mimo kmetije Semprimožnik in se kaj kmalu odcepili desno v gozd. Po prvi oskrbi žulja na otroških nogah smo počasi nadaljevali do oznake, ki nakazuje, da smo na višini 1000 metrov in po naših izračunih višinskih metrov nekje na pol poti.
Po prečenju gozda, v katerem so se pojavile že snežne zaplate, so prišli do parkirišča in table z oznako, da imamo do doma še uro in pol. Ponovno smo prečili cesto in zagrizli v meninski gozd. Prečili smo Usran klanc. Pot je postala zopet strmejša in kmalu pripeljala do Praga ter nato do spusta do »kopalnice«. Pogled v ogledalo je pokazal, da so otroški obrazi še precej rdeči od hoje, kot tudi zimskega vetra. Pot se je ves čas lepo vzpenjala do konca gozda, do pašnih travnikov.
Tam je bilo že precej snega, ki je zimsko vzdušje pričaral še s severnim vetrom. Na naše veselje se je vreme precej razjasnilo, tako da je bilo mogoče videti dolino Drete, Gornji Grad, cesto proti Logarski dolini, Golte. Še nekaj korakov do planinskega doma, za katerega skrbi PD Gornji Grad. V normalnih razmerah bi posedali ob peči, pili topel čaj, a letošnjo zimo nam je nudil le zavetje pred vetrom. Hitra malica na mrazu in hitra pot nazaj v dolino.
Po prečenju gozda, v katerem so se pojavile že snežne zaplate, so prišli do parkirišča in table z oznako, da imamo do doma še uro in pol. Ponovno smo prečili cesto in zagrizli v meninski gozd. Prečili smo Usran klanc. Pot je postala zopet strmejša in kmalu pripeljala do Praga ter nato do spusta do »kopalnice«. Pogled v ogledalo je pokazal, da so otroški obrazi še precej rdeči od hoje, kot tudi zimskega vetra. Pot se je ves čas lepo vzpenjala do konca gozda, do pašnih travnikov.
Tam je bilo že precej snega, ki je zimsko vzdušje pričaral še s severnim vetrom. Na naše veselje se je vreme precej razjasnilo, tako da je bilo mogoče videti dolino Drete, Gornji Grad, cesto proti Logarski dolini, Golte. Še nekaj korakov do planinskega doma, za katerega skrbi PD Gornji Grad. V normalnih razmerah bi posedali ob peči, pili topel čaj, a letošnjo zimo nam je nudil le zavetje pred vetrom. Hitra malica na mrazu in hitra pot nazaj v dolino.
Prevelika utrujenost in mraz sta uničila željo po še nekaj minut hoje do najvišjega vrha Menine planine, do Vivodnika(1508m), kjer je tudi razgledni stolp. Ta nam ostane za poletne dni, ko bomo na planino stopili iz Tuhinjske doline.
Barbara Gradič Oset
|
Zemljevid: Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000
|
