Marija: To je bil čas za premislek o načinu življenja v preteklosti in tudi, kako ga bom preživela v prihodnje. Ugotovila sem, da si moram vzeti več časa zase. Ker sva bila z Andrejem omejena na manjši krog gibanja, sva bolje spoznavala cerkljansko hribovje, saj imamo hišo v Davči. In veliko sva pisala.

Andrej: Dolgo sva razmišljala, da bi napisala knjigo. V času epidemije sva končno našla čas za pisanje. Letos mineva trideset let od najine skupne osvojitve Everesta in knjiga govori ravno o tem. Piševa o istih stvareh, a vsak z malce drugačnim pogledom. Manj je faktografskega pisanja, več je osebnih občutij. Ker sem bil takrat vodja odprave, seveda več razmišljam o tem, na kaj vse mora paziti človek v takem položaju. 

Andrej: Knjiga sledi sosledju dogodkov. Bralec bo lahko prebral le en del, a če želi dobiti celosten vpogled, prebere oba dela. 

Marija: Nič se nisva pogovarjala o tem, kako bo kdo pisal, temveč samo, kako si bodo sledila poglavja. Pisanja sva se lotila neodvisno. Vsak je po svoje doživel neko obdobje odprave. Ko sva zaključila poglavje, sva ga drug drugemu prebrala. Seveda je moj pogled pogosto drugačen od Andrejevega, a podatki ostajajo enaki.

Andrej: Redkokatera stvar je bila odveč, ker bi se ji oba preveč posvetila. Vsak je pisal o svojih občutjih in vse se je kar zložilo. 

Marija: Do določene meje opisujeva isto stvar vsak na svoj način. Videla sem, da je bilo moje razmišljanje v zadnji noči pred odhodom na vrh drugačno od Andrejevega, četudi sva šla na isti vrh. Jaz opisujem, kako čutim Andrejevo stisko glede odločitve, da ne bo šel na vrh brez kisika, čeprav je sprva tako mislil. On pri tej odločitvi podaja drugačno razmišljanje.

Andrej: Oče je imel čebele, in ko je nenadno umrl, nismo vedeli, kaj narediti z njimi. Pri hiši je bila poleg dvajsetih panjev čebel tudi vsa oprema, ki pa je stara in brez prave tržne vrednosti. Zato sva se z Marijo odločila, da poskusiva. Zaradi plezanja in vodenja jim žal posvečam premalo časa. Povsem strast še ni, nuja pa od trenutka, ko sva se odločila zanje. Čebele so pač živali in jim je treba določen čas nujno posvetiti.

Andrej: S čebelami je podobno kot recimo z alpinizmom. Ali te potegnejo ali pa ne. Mene so in marsikdo, ki me pozna od prej, kar težko verjame, da se je to zgodilo.

Andrej: Do neke mere je res. A tudi čebelarju bi lahko rekel, da je egoist. Nekdo strastno igra tenis in mora biti trikrat na teden na igrišču, to je tudi neke vrste egoizem. Ampak to ni pravi egoizem, to postane, kadar smo za zadovoljitev svojih želja pripravljeni škodovati drugim in se ne oziramo na okolico.

Marija: Egoizem dostikrat povezujejo z nevarnostjo, kajti pri alpinizmu je več možnosti za nesrečo kot kje drugje. Malokdo reče, da je tekmovalni smučar egoist, če ga v času sezone ni pol leta doma. To je laže sprejemljivo. Poleg tega se malo ljudi lahko identificira z alpinizmom. Prestrašen človek, ki se vsega boji, bo v alpinizmu videl samo težave. Po mnenju takšnih ljudi izzivamo življenje. Ljudje, ki so bolj optimistični, ki zaupajo življenju, v naši dejavnosti vidijo tudi marsikaj dobrega.

Marija: V Himalaji je prisoten predvsem zelo osnovni strah za preživetje.

Andrej: Res je, tam obstaja zelo prvinski strah. Tam ni vsakodnevnih strahov, ki jim imamo tukaj v dolini. 

Marija: Če bi alpinisti s strahom hodili v gore, bi bil to mazohizem, mučenje samega sebe. Strah te je nečesa neznanega. Če veliko hodiš v gore, potem je neznanega veliko manj. A če bi bil strah ves čas prisoten, potem je res bolje, da nehaš. Mora pa biti prisoten spoštljivi strah oz. spoštovanje stene, ki zahteva od tebe vso pozornost.

Andrej: Prava mera strahu je dobrodošla. Normalno te je malo strah pred zahtevnim vzponom, a ta strah izpuhti, ko začneš plezati. Če pa te postane strah sredi raztežaja, potem nekaj ni v redu in bolje, da s to dejavnostjo nehaš.
 

Andrej: Posledice stanja v družbi so vidne tudi v alpinizmu. Alpinizem je povezan z naporom, česar pa večina ljudi danes ni več pripravljena prenašati. Poleg tega smo danes obsedeni z varnostjo. Ljudje si želijo adrenalin, vendar na varen način. Kot učitelj športne vzgoje sem proti koncu svoje učiteljskega poklica opazil, da zaradi vzgoje in načina življenja otroci sploh nimajo več možnosti, da bi doživeli izkušnjo napora in bolečine, ki je ob tem neizogibno prisotna.

Marija: Pri nas se je podobno kot drugje razvilo športno plezanje. Z alpinizmom ima skupno tehniko gibanja, je pa varnejše. Morda je zato manj alpinistov, a nekateri plezajo vrhunsko. Težavnosti, preplezane v športnem plezanju, se prenašajo v visoke stene. Morda zdaj kakšna slaba izkušnja hitreje preusmeri plezalca v plezališča.

Marija: Hribi mi dajo notranje zadovoljstvo, veselje do življenja. V hribih je res lepo. Ni pomemben samo športni dosežek, ki je neka potrditev, da si v pravi kondiciji, ampak meni je pomembneje, da si v gorah nahranim dušo. Tako kot telo fizično potrebuje hrano, tudi duša potrebuje lepoto. Eni lepoto najdemo v gorah, drugi ob morju, tretji spet kje drugje. Zaradi hribovske izkušnje tudi v dolini marsikaj bolj ceniš. Da niso potrebne samo materialne stvari, temveč še kaj drugega. 

Andrej: V steni se naučiš, da je treba stvar, ko jo začneš, narediti do konca. Doseženi vrh ali rob stene ti da neko zadovoljstvo, ker si v to vložil trud. Enako je v življenju.

Marija: Jaz temu pravim meditacija. Sama tehnika plezanja je tako zahtevna, da si povsem posvečen metru pred sabo, tako da ni mogoče, da bi se vsilila še kakšna druga misel. Preprosto si predan trenutku tukaj in zdaj, kar lahko prenesem še na druge dejavnosti. 

Andrej: Kot vodnik pogosto vodim ljudi, za katere je to prva plezalna izkušnja. Najbolj jih utrudi to, da morajo biti osredotočeni na plezanje več ur. Najbolje plezaš takrat, ko si osredotočen na plezanje do te mere, da ne razmišljaš, kako daleč je zadnji klin, kjer imaš vpeto vrv za varovanje. To velja tako za alpinizem kot za športno plezanje.

Marija: V knjigi sva se dotaknila teh področij na vrhu Everesta. Ob fizični utrujenosti se še bolj zavedaš prisotnosti duhovnega, ko odpadejo vse dolinske ovire neprestanega razmišljanja. Tudi zamere in druge težave so tako oddaljene, da za hip zaživiš notranje svobodno življenje. 

Andrej: Mislim, da te takšne stvari približajo razmišljanju o Bogu. Znani angleški alpinist Doug Scott je že pred leti izjavil, da razsvetljenja ni mogoče doseči na poln želodec. Ko imaš vsega dosti, potem duh ni toliko pomemben, saj si tako močno vpet v materialni svet. 

Marija: Želja je bilo veliko, niso se pa vse uresničile. Tudi zato, da sva lahko plezala oba. Zaradi družine se nisva udeležila vseh možnih odprav, tudi marsikatero lepo nedeljo sva preživela v telovadnici, kjer sta otroka tekmovala v športnem plezanju. Pa tudi sicer v gorah, če se je treba obrniti, se to zgodi včasih tudi, ko je vrh blizu.

Andrej: Že prilagajanje soplezalcu, ki ni tvoj partner, naj bi bila odlika alpinizma, kaj šele, če gre za tebi ljubo osebo.

Marija: Seveda, treba se je prilagoditi, če je vse preveč narazen, se zalomi.

Andrej: Za to uravnovešanje je treba precej potrpljenja.

Marija: Vrh je zelo mamljiv. V knjigi o Everestu sem zapisala, da četudi si petdeset metrov pod vrhom, to še ne pomeni, da si bil na vrhu. Vsak meter do vrha je zelo težaven. Etika je zelo pomembna v gorništvu.

Andrej: Žalostno je, kako so ljudje pripravljeni te standarde spuščati. Na trekingu nekje v visokogorju sem srečal skupino, ki se je navdušena vračala z gore.

Marija: Vidim, kako v šolstvo, ki je bilo nekakšna trdnjava etike, vdirajo neetična načela iz sodobne družbe. Žal prihajajo tudi v alpinizem. 

Marija: PZS vključuje različne dejavnosti na celotnem področju, povezanem z gorami. Razvejanost izobraževanja, oskrba poti, planinske koče z raznoliko ponudbo in ne nazadnje skrb za varnost in reševanje, so le nekateri vidiki delovanja te velike organizacije. Najbolj znamo ceniti te dobrine takrat, ko jih izkusimo sami.

Andrej: Brez planinske organizacije bi bili ob celo vrsto pridobitev, ugodnosti, ki jih z veseljem uporabljajo v gorah vsi, tudi nečlani. Ob misli "Kaj pa imam jaz od tega, da sem član PZS?" ljudje verjetno premalokrat pomislijo na vse posredne koristi, ki jih imajo od tega.