Eden od vzhodnih členov verige Kamniško-Savinjskih Alp z dvema izrazito različnima obrazoma je na prvi pogled skromna Raduha z več vrhovi (Velika Raduha, Srednja Raduha, Mala Raduha). Raduha bo obiskovalcu, ki se bo nanjo povzpel po njenem travnatem in zložnem južnem pobočju od koče na Loki, najbrž vzela sapo šele, ko se bo z vrha zazrl v strme globine, iz katerih se dvigajo stene na njeni severni in zahodni strani. 

Lepa, nezahtevna in prijazna pot na čudovito goro je že sama po sebi zadosten razlog za to, da se splača nekoliko oprašiti avto po makadamski cesti, če želite, da tudi otroci vzljubijo hribe ali če niste ravno v najboljši fizični kondiciji, razgled z vrha pa zagotovo poplača vsako kapljico potu, ki vam med vzponom pade s čela. Ta stran gore je prijazna tudi pozimi, sploh če ste ljubitelji lahkega turnega smučanja.

Severna in zahodna stran gore pa bosta vzeli sapo že prej. Kdaj? Odvisno, od kod se pohodnik pripelje (ali pride) do izhodišča, ki je pri najviše ležeči domačiji v Sloveniji, pri Bukovcu ali Bukovniku. Lepotica Raduha s panoramske ceste pod Olševo vzbuja pravo strahospoštovanje, njene stene, ki se s te ceste vidijo v celoti, so namreč zares divje. Dvigajo se iz gozdov in kraljujejo nad Savinjo in njeno dolino, v kateri se skrivajo prijazni zaselki. Planinec, ki se bo do Bukovca pripeljal iz Črne na Koroškem, pa se bo s pogledom na Raduhi ustavil, ko bo parkiral avto. Seveda ne bo mogel mimo razgleda po drugih vrhovih Kamniško-Savinjskih Alp, ampak če bo njegov cilj vrh Raduhe, bo s pogledom zagotovo iskal predvsem poti in prehode, ki vodijo nanj. 

Do koče na Grohatu (ali Grohotu) boste prišli v dobre pol ure, ne glede na to, katero od dveh poti boste izbrali, potem pa se boste odločili za lažjo skozi Druce ali težjo, zavarovano, ki vas bo vodila po zahodnejši strani gore. Hojnikova pot, ki vodi na Lanež, bo najbrž zamikala raziskovalce manj znanega in manj obiskanega ... Vsi pa boste lahko opazovali alpinistke in alpiniste, ki bodo zabijali kline v kateri od neštetih različno dolgih smeri, ki jih ponuja ta magična gora. 

Poti so dobro označene (razen Hojnikove, ki je mikavnejša za pustolovce) in orientacija ni zahtevna. Če greste od Bukovnika, je pot skozi gozd, ki se s ceste malo nad domačijo odcepi levo, zagotovo prijetnejša od »klepanja«  po cesti, ki je namenjena le gorskim reševalcem, pastirjem, lastnikom zemljišč na planini Grohat ter oskrbovanju koče. Avto pustite na enem od parkirišč v bližini kmetije.

 

Na planini se pase živina, zato morate upoštevati ograde in biti previdni pri plezanju čez električnega pastirja. Živali pustite pri miru, če vas spremljajo najboljši človekovi prijatelji, pa jih vodite na povodcu.

Za pot skozi Durce ne potrebujete samovarovalnega kompleta, ki je z vso pripadajočo opremo nujen za vzpon po zavarovani poti, v vsakem primeru pa je treba imeti čelado - čeprav je nujna le do vrha Durc, če se odločite za lažjo pot. Raduha je priljubljen alpinistični cilj, zato morate biti previdni na morebitno proženje kamenja. 

Raduha je odlična izbira za romantične izlete, plezanje, za sproščanje otroške energije, za iskanje samote ali za nabiranje kondicije, samo namenu ali želji primerno pot nanjo je treba izbrati. Zato priporočam prav vse poti, ki vodijo na to lepotico, in hkrati nobene druge kot tisto, ki je v danem trenutku primerna za vaše trenutno psihofizično stanje ali za skupino, s katero ste se podali na pohod.

In zakaj je Raduha magična? »Kar nekaj plezalnih smeri v njej je posvečenih dekletom in fantom, ki so bili v mislih in srcih plezalcev (ali pa na isti vrvi), ko so se prvi vzpenjali po njenih skalah, njen obris nosita najmanj dva poročna prstna in ... Ah, kaj čem naštevati, pojdite tja gor; sploh če ne verjamete v magijo ...,« svoje razmišljanje zaključuje Marta Krejan Čokl.