Slovenska planinska pot (SPP), najdaljša ter ena najstarejših veznih poti v Evropi in na svetu, je med slovenskimi planinci že legendarna obhodnica. Prgišče planincev jo opravi v enem zamahu, večina več let zbira žige, vsem pa je skupno nabiranje planinskih doživetij in izkušenj. Leta 1953 je nastala na pobudo vsestranskega planinskega delavca Ivana Šumljaka, ki je planincem položil na srce: »Prijatelj, hodi počasi! Potem boš imel več od nje, mnogo mnogo več.«

Najprej jo je speljal po slemenih Pohorja, potem pa je uspel prepričati planinsko zvezo, da so jo podaljšali čez Uršljo goro, Smrekovec, Raduho, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, Julijce, primorska hribovja tja do Ankarana in kasneje do Debelega rtiča. »Zamislil si je celo, da bi jo čez Notranjsko in Dolenjsko pripeljali nazaj v Maribor in tako sklenili krog okoli Slovenije. To pa ni bilo izvedeno. Šumljak je pot najprej imenoval magistrala, vendar so jo ob njenem odprtju leta 1953 krstili za Slovensko planinsko transverzalo. Leta 1991 so jo preimenovali v Slovensko planinsko pot (SPP), vendar ji danes še vedno pogosto rečemo kar transverzala,« je razložil urednik kartografije PZS in vodja projekta obnove SPP Andrej Stritar.


Pot je označena je z običajno Knafelčevo markacijo, h kateri je spodaj desno pripisana številka 1. Razdeljena je na 43 etap, dolga je dobrih 600 kilometrov, premagati je treba skoraj 40.000 metrov vzpona, na njej pa je 80 kontrolnih točk, kjer pohodnik lahko dobi žig kot potrditev obiska.

Pot je med planinci zelo priljubljena, kar dokazuje število izdanih planinskih dnevnikov. »Od leta 1993 je bil izdanih 120.000 izvodov dnevnika po SPP, skupaj od leta 1953 gotovo preko 200.000 izvodov, 10.600 planincev je pot končalo, med njimi številni tujci. Tudi naš knjižni vodnik Slovenska planinska pot v treh delih je postal prepoznaven med uporabniki. Interes za dnevnike po SPP se je v lanskem letu podvojil,« je dodal predsednik PZS Jože Rovan.

Ker si na PZS želimo, da bi slovenska lepotica bila res slovenska zgodba o uspehu, smo se odločili, da jo do leta 2023, ko bo slavila 70-letnico, uredimo do popolnosti.

»Spomladi 2020 smo dobili novo grafično podobo SPP. Knafelčeva markacija z enko desno spodaj seveda ostaja, posodobljena pa je oblikovna podoba okoli nje. Novi logotip bo uporabljen predvsem na informacijskih tablah in promocijskih gradivih. Po vzoru sodobnih pohodniških poti, ki nastajajo v tujini in pri nas, bomo postavili informacijske table o SPP na vse ključne točke ob poti. Slovenska planinska pot ima že dolgo svojo spletno stran https://spp.pzs.si, ki jo bomo v prihodnje posodobili. SPP smo pred kratkim dodali tudi slikovit prikaz v maPZS, ki nam s pametnim telefonom lahko pomaga celo na terenu med potjo. Vsekakor bomo tudi celotno glavno spletno stran SPP v bližnji prihodnosti prenovili v skladu s sodobnimi trendi za tovrstne spletne strani. Prav tako bomo SPP vključili med pomembne turistične zanimivosti (produkte) Slovenije, saj se zavedamo, da je trenutno pohodniški turizem v porastu,« je še dodal Andrej Stritar.

Z različnimi načini posodobitve in promocije želimo spodbuditi planince, da se podajo na omenjeno pot. Da bi ob tem spoznavali različne naravne kot kulturno-zgodovinske zanimivosti, živalske in rastlinske vrste, kulturno dediščino, kulinariko, premagovali osebne napore in se veselili lastnih uspehov.

• Njena dolžina je 617,4 km, • vodi od Maribora do Debelega rtiča, • označena je z rdečo-belo Knafelčevo markacijo in s številko 1 ob njej, • ima 80 kontrolnih točk, • povezuje 55 planinskih koč, • povzpne se na 35 planinskih vrhov, • razdeljena je na 43 etap, • 48 planinskih društev je skrbnikov poti, • na poti je 5 večjih krajev, 5 mest in 3 muzi, • višinska razlika je okoli 37.300 m vzpona in 37.600 m spusta, • povprečen hodec zanjo potrebuje 37 dni, • Marjan Zupančič je leta 2020 postavil rekord: 6 dni, 12 ur in 58 min.